Oznaka: Indonezija

Pozdrav vsem Activnim :)

Pa smo se vrnili. Zdravi in celi, s polno glavo lepih spominov na deželo na koncu sveta.

Po čem si bom jaz zapomnila Indonezijo?
(kje naj začnem?) Po dolgi poti, ki jo je potrebno preleteti, da vidiš, kakšen svet je na drugem koncu. Ampak, ko si enkrat tam, pozabiš na dolgi let.

Po zelo lepem sprejemu vodičev, ki poslujejo z agencijo Oskar, sprva g. Wigijom v Jakarti, ki nam je uredil vse, da je naša pot bila, kar se da nemotena, nato pa seveda z Nawasier Tralala-jem in Nathanom, ki sta nas pričakala na Lomboku in Izzyem ter ostalo ekipo na samem trekingu. Sprejeli so nas odprtih rok, nasmejani, ustrežljivi... res, za nas so se trudili po najboljših močeh, nudili so nam vse, kar smo si zaželeli.
Narave sigurno ne bom pozabila, njenih barv, raznolikosti, seveda tudi opic ne bom pozabila, čeprav me nimajo najraje :) Nisem povedala, da sem jih dobila s tačko po kapi, ker sem jo dražila s hrano :)
Hrana je bila velik vprašaj, preden smo šli na pot, ampak se je za vsakega nekaj našlo, tako da lačni nismo bili.

Res, da Lombok še ni turistična destinacija mnogih, ki si želijo brezskrbnega ležanja na plaži, je bil toliko bolj čaroben. Ljudje so preprosti, prijazni, niso vajeni turistov, če odmislimo Gili Air, tako da mi je bilo všeč, da sem lahko videla njihov vsakdan, ki je dosti bolj umirjen kot naš.

Ne bom pozabila naših treh fantov in njihove družbe. Karaok, Jernejeve opreme (Macgyver se skrije pred njim), mačk brez repov, razen ene brodolomke, ki ga je imela, novih Indonezijskih fraz, kot je naprimer Bra, in še mnogo stvari, ki se jih trenutno iz glave ne morem niti spomnit.

Takšna priložnost se ti zgodi enkrat, ponavadi nobenkrat, da dobiš tako veliko nagrado in doživiš toliko zanimivih izkušenj. Zelo sem hvaležna, vsem ki so me podpirali in pomagali skozi vso tekmovanje, celemu kolektivu Activie, sotekmovalkam, ki so bile vesele za mene, v glavnem vsem, ki so bili na kateri koli način povezani z izzivom.

Indonezije mogoče res ne bom obiskala ponovno že naslednje leto, ampak ta izziv bo ostal v meni doživljenjsko, ko pa mi bo začel spomin pešat, pa bom odprla album, in Indonezija, Activia, fantje, domačini, narava in prigode se bodo spet pričarale nazaj.

Terima kasih!

Pozdrav iz Indonezije!

Po dolgi vožnji z letalom, smo le prispeli v Indonezijo na Lombok, kjer so nas vodiči agencije Oskar prav lepo sprejeli in nastanili v hotelu. Po kratkih ogledih po otoku Lombok, mestu Mataram, Sengigi, kjer smo bili tudi nastanjeni dva dni, smo odšli proti Senaru, kjer smo prespali v hotelu sredi deževnega gozda. Fantje so si privoščili naravno masažo pod slapom, da so se pripravili za pohod.

In je le prišel dan, ko se je naš pohod začel. Izzy, naš vodič, nam je že prejšni dan predlagal pot, ki se začne v deževnem gozdu, kar se nam je na koncu našega pohodništva zelo obrestovalo. V deževnem gozdu, skozi katerega smo se prebijali prvi dan, smo videli veliko mogočnih dreves in seveda opic, ki se prav nič ne bojijo turistov.

Prvi kamp nas je že čakal pripravljen, ko smo prišli pod rob kraterja, kjer smo tudi preživeli prvo noč. Pred spanjem smo se povzpneli na sam rob kraterja in si ogledali kakšna pot nas čaka naslednje dni.

Noč je bila vetrovna in ostra, tako da smo bili veseli, da smo čimprej odšli dalje na pot. Ta dan nas je čakalo nekaj plezanja in hoje ob jezeru, nato smo pa prispeli do drugega kampa ob jezeru, kjer smo si privoščili toplo masažo pod slapom v toplih grelcih in uživali ob jezeru preostanek popoldneva.

Tretji dan smo se povzpeli na tretji kamp pod samim vrhom Rinjanija, ki je bil na višini 2700 metrov nadmorske višine. Ne glede na višino na kateri smo bili, so nas opice pričakale odprtih rok. Ena si je tudi prilastila Juretovo spalko, za katero sva šle ena na ena (vrgla sem ji namreč zamašek od plastenke in jo tako odgnala), da smo jo dobli nazaj.

Po prekratki noči smo ob 3h zjutraj štartali na sam vrh Rinnjanija, ki je na 3726 nadmorske višine. To je bila borba s samim s sabo, bilo je res naporno, ampak smo s samoprepričevanjem prilšli na vrh. To je bil najtežji del celotnega trekinga in ko prideš na vrh ... waw, uspelo nam je :)

Po zajtrku, ki nas je pričakal na spodnjem kampu, smo nadaljevali pot skozi savano v dolino. Še dobro, da je bila savana nazadnje, saj smo prišli prašni in umazani v dolino, tako da smo komaj čakali da pridemo na Gili Air pod tuš. No, seveda smo se obale vsi veselili.

Sedaj, pa nas čakajo trije dnevi uživanja na otočku Gili air, ob masažah, plavanju, potapljanju, ... v glavnem brezskrbnem uživanju.

Activia, najlepša hvala za to doživetje, ki je v meni pustilo prijeten spomin in opomin, da zmorem tudi kaj več, kot sem si predstavljala.

Andreja